Katja K. Ošljak and Simona Kuntarič Zupanc, Researchers, University of Ljubljana
V raziskavi Religijske skupnosti v digitalni dobi sodeluje tudi Fakulteta za družbene vede, UL.
V slovenski raziskovalni ekipi pod vodstvom Aleša Črniča sodelujejo še Simona Kuntarič Zupanc, Katja K. Ošljak in Taja Fortuna.
Slovenski tim raziskuje več religijskih skupnosti, med drugim Rimskokatoliško cerkev, Islamsko skupnost v RS in Skupnost za zavest Krišne. Raziskovalec in raziskovalke preučujejo digitalizacijo na področju religije s perspektive organizacij in vernikov; v središču njihove pozornosti pa so spremembe narave, strukture in doživljanje religijskega življenja od epidemije COVID-19 dalje.
V prvi fazi je zbiranje potekalo po t. i. metodi netnografije, s čimer je raziskava zajela oziroma popisala spletno oziroma digitalno prisotnost slovenskih religijskih skupnosti ter dobila vpogled v širino delovanja religijskih organizacij in religijskih praks vernic in vernikov prek spleta.
Tudi na podlagi tako zbranih podatkov je nato širša mednarodna raziskovalna skupina zasnovala etnografske intervjuje. Slovenski raziskovalki Simona Kuntarič Zupanc in Taja Fortuna pa sta prvi iz mednarodne skupine izvedli poglobljene intervjuje s predstavniki religijskih organizacij ter verniki in vernicami. Poleg tega sta raziskovalki preživeli veliko časa v družbi predstavnikov različnih religijski skupnosti in opazovali obredja v cerkvah, džamiji in templjih.
Ohranjanje stika s skupnosjo
PHOTO CAPTION: Menih Skupnosti za zavest Krišne med jutranjim obredjem, pri katerem se geografsko razpršena skupnost na spletu srečuje tudi po koncu epidemije.
Med terenskim raziskovanjem smo opazili, da so si religijske skupnosti v času epidemije prizadevale, da bi ohranile stik s svojimi člani in članicami kljub omejitvam, ki jih je prinesla epidemija. Prilagodile so se novim okoliščinam in poiskale načine za izvedbo maš, molitev, predavanj in drugih religijskih praks na daljavo prek digitalnih platform.
S pomočjo digitalnih medijev so ohranjale stik in zagotavljale več religijskih vsebin na platformah kot so YouTube, Facebook, Instagram, Zoom, Google Meet, Skype, WhatsApp itd. Te so vernikom omogočale dostop do obredov, molitev, predavanj, pesmi in drugih religijskih vsebin ter aktivnosti. Veliko jih ostaja dostopnih tudi po koncu epidemije, saj so člani in članice digitalne kanale sprejeli oziroma jih prepoznali kot koristne.
Nekateri sogovorniki so epidemične omejitve interpretirali celo kot priložnost za digitalizacijo religijskih praks, vendar smo pogosto slišali tudi, da so omejitve združevanja v skupnih prostorih morda prispevale k upadu občutka pripadnosti skupnosti, ki ga naj bi ga zagotavljali fizični obredi in srečanja iz-oči-v-oči v cerkvi, džamiji ali templju.